Društvo staršev DOOR opozarja na sistemske in strukturalne pomanjkljivosti
V luči naraščajočih težav, s katerimi se soočajo družine v postopkih ločitve, Društvo staršev DOOR opozarja na sistemske in strukturalne pomanjkljivosti v slovenski zakonodaji, ki ne le podaljšujejo ločitvene postopke, ampak pogosto tudi nepopravljivo škodujejo vpletenim otrokom in staršem.
Ena glavnih težav, ki jo izpostavlja Društvo DOOR, je odsotnost jasne definicije “največje koristi otrok” v slovenskem pravnem sistemu. To v praksi pomeni, da sodišča za vsak primer posebej, s pomočjo sodnih izvedencev, ugotavljajo, kaj naj bi bilo najbolje za otroka. Tak pristop ne le da je neučinkovit, ampak tudi nepotrebno podaljšuje trajanje ločitvenih postopkov.
Društvo DOOR predlaga, da se kot ‘največja korist otrok’ zakonsko opredeli koncept uravnoteženega starševstva. To pomeni, da bi oba starša – tudi po ločitvi – imela enakovredno vlogo v življenju svojih otrok, kar zajema tako kvalitativno kot kvantitativno primerljiv čas preživet skupaj. Sprememba bi lahko pripomogla k bistvenemu skrajšanju ločitvenih postopkov in omogočila otrokom bolj stabilno okolje za razvoj.
Primerjava slovenske zakonodaje z ureditvami v nekaterih drugih evropskih državah kaže, da je Slovenija na področju uravnoteženega starševstva zaostala. Društvo DOOR ob tem navaja številne domače in mednarodne strokovnjake, ki podpirajo koncept uravnoteženega starševstva kot ključnega za dobrobit otrok po ločitvi.
Poziv k ukrepanju
Obstaja nujna potreba po reformi slovenske zakonodaje, ki bi prepoznala in udejanjila koncept uravnoteženega starševstva. To ne bi le zmanjšalo bremen, ki jih ločitveni postopki nalagajo družinam, ampak bi tudi zagotovilo boljše izide za vpletene otroke. Društvo DOOR poziva odgovorne, da prenehajo z zdravljenjem simptomov in se namesto tega posvetijo odpravi vzrokov za dolgotrajne in pogosto travmatične ločitvene postopke.
- V Nemčiji…po razvezi zakonske zveze otrok praviloma ostane v varstvu in vzgoji obeh staršev…
- Na Švedskem…skupno varstvo in vzgoja z razvezo ne prenehata, razen če jo sodišče posebej odpravi…
- V Veliki Britaniji…staršema po razvezi praviloma ostaneta skupna vzgoja in varstvo otroka…
- V Franciji…ima skupno izvrševanje starševske odgovornosti prednost pred ostalimi možnostmi…
- Če se v Avstriji razveže zakonska zveza staršev, ki skupaj izvršujeta starševsko skrb, partnerja lahko še naprej skupaj izvršujeta to skrb, če se le dogovorita, v katerem gospodinjstvu se bo otrok pretežno nahajal.
Pri vseh naštetih državah je poudarjena kontinuiteta skupne vzgoje in varstva obeh staršev med in po ločitvenem postopku, izpostavi društvo. “Slovenski DZ pa na drugi strani določa, da se morata starša o tem pomembnem vprašanju, komu bo otrok po ločitvi zaupan v vzgojo in varstvo in koliko stikov bo imel otrok z drugim staršem, šele dogovoriti. In to tista dva, ki se zaradi nerazumevanja ločujeta in sta sedaj nasprotni stranki v postopku!?,” poudarja društvo Door.
Sedanja zakonodaja odpira vrata za nikoli končane sodno socialne ločitvene postopke prepletene z birokratsko navlako ter čustvenim in ekonomskim izčrpavanjem staršev, meni društvo.
Pomembna dejstva, ki onemogočajo izvajanje morebitne dobronamernosti DZ so tudi:
- Lažne prijave nasilja in kršitve sodb o stikih v slovenski sodni praksi se ne kaznujejo!
- Diskriminacija očetov, saj jih je zgolj 8% prejemnikov preživninskih zahtevkov (Vir). Manj kot 2% jim varstvo in vzgojo otrok uspe doseči na sodišču!
- Zanikanje starševskega odtujevanja, ki je huda oblika čustvenega nasilja nad otroki.
“Sostarševstvo – Uravnoteženo starševstvo”
Uravnoteženo starševstvo, kot največja korist otrok (tudi po ločitvi), je bistvo DOOR-ove ločitvene paradigme “Sostarševstvo – Uravnoteženo starševstvo” , ki vsebuje 6 elementov:
- V Družinski zakonik uvaja definicijo “Največje koristi otrok, ki je – usklajena glede na mnenje psihologov, razvojnih psihologov, zdravnikov, antropologov, sociologov,…: Uravnoteženo starševstvo obeh kompetentnih staršev tudi med in po razvezi. Skrajno neresno se nam zdi o tem na sodiščih spraševati mladoletne otroke; po tem, ko se o tem nista mogla niti s pomočjo odvetnikov dogovoriti starša, uskladiti izvedenci in odločiti sodnica, kar se sedaj pogosto dogaja.
- V primeru razveze naj bosta oba (kompetentna) starša še naprej dolžna skrbeti za skupne otroke – uravnoteženo; Naj bo to a priori sodna odločitev, ker je to v največjo korist otrok. Vzgoja otrok ni zgolj pravica, je tudi dolžnost starša. Če kateri od staršev ne razume potrebe svojega otroka tudi po drugem staršu, se njemu lahko zmanjšuje njegov čas preživet z otrokom. Na drugi strani pa naj se mu povečuje denarni prispevek v skupno starševsko blagajno. Uravnoteženo starševstvo ni mogoče le v primeru dokazanega nasilništva.
- Sodišče naj ima zakonsko možnost, da starša napoti na obvezni program izboljšave medstarševske komunikacije. Sodne dvorane so najmanj primeren prostor za razreševanje partnerskih težav. Praviloma je zanje nujno strokovno, terapevtsko razreševanje nepredelanih vzorcev iz primarnih družin. Ti so praviloma globoki, dolgotrajni in težko v celoti rešljivi. Z mediacijo, ki jo predvideva Družinski zakonik v 13. členu, se tega ne da reševati. Terapevti morajo med izvajanjem programov imeti možnost sodelovanja s sodišči.
- Sodišča morajo dosledno preganjati lažne ovadbe nasilništva ter kršitve sodb o stikih. Tako se mora pričeti postopek ugotavljanja resničnosti morebitnega nasilnega dejanja s točno določenimi roki. Roki za ugotovitev ali je oseba res nasilna ali gre zgolj za lažno ovadbo pa morajo biti izredno kratki! Daljša odsotnost starša iz otrokovega življenja namreč pušča na razvoju otroka izredno hude in trajne posledice! Po sedanji ločitveni praksi se odsotnost lahko razvleče na več let, tudi do izgube pravnega interesa. Predlagamo, da v teh primerih veljajo roki podobni kot so določeni v pripornih zadevah.
- Otroci v razveznih postopkih naj praviloma ne sodelujejo. Za njih je vsako pojavljanje na sodiščih, policiji, žal tudi na CSD, travmatično. Njihovo izjavljanje o tem pri kateremu staršu bi bili raje (katerega starša imajo raje), je pogosto odvisno od dnevne situacije odnosa s staršem. Je tudi podlaga za kasnejše hude občutke krivde. Praviloma so tudi žrtve starševskega odtujevanja (čustvenega nasilja) in je njihovo izjavljanje zaradi tega tudi v nasprotju s Konvencijo o otrokovih pravicah.
- Preživnino naj nadomesti skupna starševska blagajna. V skupno starševsko blagajno v enakih deležih prispevata oba starša, saj tudi uravnoteženo skrbita za svoje otroke tudi po ločitvi. Finančne potrebe otrok se lahko določijo za vsako starost posebej, lahko upoštevajo tudi standard staršev, in predstavljajo obvezni minimum, ki ga posamezni starš mora prispevati (podobno t.i. nemškim/düsseldorfskim tabelam).
Društvo predlaga, da bi pooblaščeni NVO-ji lahko pomagali pri mediaciji v primeru različnih pogledov med staršema. Tako glede izpolnjevanja finančnih obveznosti kot tudi glede različnih pogledov na izvajanje uravnoteženega starševstva, predlaga društvo.
V društvu DOOR pričakujejo, da bo tako nadgrajeni DZ skrajšal razvezne postopke na zgolj nekaj mesecev. Ali bomo tudi v Sloveniji sposobni preseči zgodovinske stereotipe, partikularne interese ter neetične interese nekaterih poklicnih udeležencev ločitvenih postopkov, ki prigovarjajo staršem k izčrpavajočem boju za nekaj, kar sploh ni deljivo?, se ob koncu sprašuje društvo DOOR, ki ob tem poudarja, da otroci niso deljivi z dva, ker je vzgoja otrok pravica in dolžnost obeh staršev!
Portal24; Foto: Freepik