Biti povprečen ni nekaj, s čimer bi se ravno hvalili
Izraz “biti povprečen” se lahko razume na več načinov, odvisno od konteksta in posameznika. V statistiki se ta izraz uporablja za opisovanje ”večinskega stanja”. Največkrat pa se uporablja za opis osebe, ki nima izvirnih idej, ustvarjalnosti ali drugačnega načina razmišljanja. Biti povprečen se lahko, če se malo potrudimo, razume tudi kot nekaj pozitivnega. Označuje nekoga, ki se giblje v tako imenovani sivini, v kateri se počuti kot riba v vodi. Plavanje v sivini je zaželeno zlasti med tistimi državljani, ki si za lušt v življenju ne želijo drugega kot flaše piva in golaža.
Na ”biti povprečen” lahko gledamo tudi zelo osebno. Nekateri med nami bi se zgrozili, če bi jim rekli, da so ”povprečni”. To bi jim pomenilo, da se v življenju sploh ne trudijo, da bi lahko dosegli več. Ne nazadnje ima čisto vsak človek določene sposobnosti, ki ga lahko ”porinejo” naprej, da na tistem področju doseže več kot drugi. Ko nam je usoda delila različne sposobnosti, smo enih prejeli več, drugih manj, pri tretjih pa sploh nismo prišli do ”korita”.
V življenju sem se naučila marsičesa: izdelovala sem makrameje, tapiserije, šivala sem, pletla, pri žirovskem naivcu, slikarju Ivanu Gluhodedu sem sem se nekoč učila slikanja na platno. A za nobeno od naštetih stvari nisem imela ne daru ne potrpljenja. Zamikalo me je še marsikaj, a sem po prvih poskusih kmalu odnehala. Manjkale so mi določene ročne spretnosti, moje zmogljivosti so na tem področju še danes podpovprečne. Zato pa s takšnim navdušenjem in občudovanjem ter spoštljivostjo gledam na tiste, ki so vsega občudovanja vredni, ki so nadpovprečni.
Četudi sem vedela, da pri telovadbi ne bom nikoli ”perla”, sem se vsaj trudila, nisem želela utoniti v neki sivi povprečnosti. Enako velja za kuhanje. Nikoli ne bom Ana Roš, se pa trudim. Kakor hitro človek utone v povprečnosti, zlepa ne zleze na zeleno vejo. V sebi je treba poiskati tisto, kar nas veseli, kar nas navdihuje, dela boljše od drugih. Malo zdrave samozavesti in tekmovalnosti pač moramo imeti!
Pri polni zavesti zato trdim, da biti zgolj v ”sivem povprečju” ni nekaj, s čimer bi se hvalili. Sploh ker menim, da ima vsak človek, ampak res- čisto vsak- v sebi nekaj, zaradi česar lahko zaštrli nad druge. Biti del sivega povprečja pomeni le, da smo postali (ali pa smo takšni po naravi) tako leni, da se nam ne ljubi niti migniti s prstom, da bi kar koli postorili za svoje dobro.
V četrtek sem si ogledala Tarčo. Izvedela sem marsikaj, res pa je, da tudi med ”vrsticami”. Šele takrat, ko se je že vrtela odjavna špica, sem se začela zavedati, da je sivo povprečje, v katerega se ljudje preradi zatekajo, še ”zakon”, vreden Nobelove nagrade. Podpovprečje najslabše vrste, ki nam vlada, je, žal, tisto dno, ki mu ni videti konca, saj še izvire termalne vode počasi spreminja v smrdeče mlakuže, v katerih vedno bolj tonemo.