69-urni delovni teden, milenijci in generacija Z razburjeni
69-urni delovni teden? Skrajševanje delovnega tedna za izboljšanje duševnega zdravja in produktivnosti zaposlenih postaja po svetu vse bolj priljubljeno. Medtem pa gre vsaj ena država v nasprotno smer.
Južnokorejska vlada je bila ta teden prisiljena ponovno razmisliti o dvigu zgornje meje delovnih ur na 69 na teden, sedaj imajo mejo 52 ur. Slednje je med milenijci in delavci generacije Z povzročilo precej razburjenja.
Poslovni sektor je iskal povečanje produktivnosti
Delavci v močnem vzhodnoazijskem gospodarstvu se že soočajo z zelo dolgimi delovnimi urami. So četrti na svetu in sicer za Mehiko, Kostariko in Čilom po OECD. Smrt zaradi preobremenjenosti (“gwaros”) naj bi vsako leto ubila veliko ljudi.
Kljub temu je vlada podprla načrt za dvig zgornje meje po pritisku poslovnega sektorja, naj poveča produktivnost. No, dokler ni naletela na glasno nasprotovanje mlajše generacije in sindikatov.
Južnokorejski predsedniški sekretar Yoon Suk-yeol je v sredo dejal, da bo vlada ubrala novo usmeritev. Vlada je namreč prisluhnila javnemu mnenju. Dejal je, da je vlada zavezana zaščiti pravic in interesov milenijcev, generacije Z in delavcev, ki niso člani sindikatov.
Zvišanje zgornje meje je bilo obravnavano kot način za reševanje grozečega pomanjkanja delovne sile, s katerim se država sooča zaradi padajoče stopnje rodnosti, ki je najnižja na svetu, in starajočega se prebivalstva.
Do leta 2018 so delali 68 ur na teden
Kritiki so to potezo obsodili. Trdijo, da bi pritisk na delavce stvari samo poslabšal. Strokovnjaki kot gonilna dejavnika za demografske težave, pogosto navajajo zahtevno delovno kulturo v državi in vse večje razočaranje med mlajšimi generacijami.
Južna Koreja na zahtevo državljanov omejitev z 68 ur na teden na sedanjih 52 znižala šele leta 2018. Ta poteza je takrat dobila ogromno podporo v državnem zboru.
Trenutna zakonodaja omejuje delovni teden na 40 ur in do 12 ur plačanih nadur. Čeprav so številni delavci v resnici, pod pritiskom, da morajo delati dlje.
“Predlog nima smisla in je tako daleč od tega, kar si delavci resnično želijo,” je dejal Jung Junsik, 25-letni študent iz prestolnice Seul. Dodal je, da bodo številni delavci kljub obratu vlade še vedno pod pritiskom. delati nadure.
“Med delom in življenjem ni meje”
“Moj oče vsak teden pretirano dela. Meje med delom in življenjem ni. Na žalost je to med delavci precej pogosto. Delovni inšpektorji ne morejo stalno nadzorovati vsakega delovnega mesta. Ljudje v Južni Koreji bodo ostali ranljivi za smrtonosne nadure,” je dejal Junsik.
Po podatkih OECD so Južnokorejci leta 2021 v povprečju delali 1915 ur. To je daleč nad povprečjem OECD, ki znaša 1716, in povprečjem ZDA, ki znaša 1767 ur.
Dolgi delovni čas in visoko stopnjo izobrazbe ter povečanjem števila žensk, ki so vstopile med delovno sposobno populacijo, so nekoč pripisovali spodbudi izjemne gospodarske rasti države po korejski vojni v petdesetih letih 20. stoletja.
Izčrpani ljudje umirajo
Toda kritiki pravijo, da je nasprotje teh dolgih ur jasno razvidno iz številnih primerov “gwaros” (smrt zaradi preobremenjenosti), v katerih izčrpani ljudje plačajo s svojim življenjem s srčnimi napadi, industrijskimi nesrečami ali vožnjo.
Haein Shim, tiskovna predstavnica feministične skupine Haeil s sedežem v Seulu, je dejala, da imata hitra rast in gospodarski uspeh države svojo ceno. Predlog o podaljšanju delovnega časa pa, da odraža nepripravljenost vlade, da bi priznala realnost južnokorejske družbe.
Povedala je, da izolacija in pomanjkanje skupnosti, ki sta posledica dolgih delovnih ur in intenzivnih delovnih dni, že terjata davek pri številnih delavkah. Nori urniki pa bodo izzive, s katerimi se soočajo korejske ženske še poslabšali.
Poleg “gwaros” primerov ima država, glede na podatke državnega statističnega urada tudi najvišjo stopnjo samomorov med razvitimi državami.
“Ključnega pomena je, da se vlada in podjetja lotijo perečih vprašanj, ki že vplivajo na življenja. Potrebe po podpori in zdravem ravnotežju med poklicnim in zasebnim življenjem, če želimo zagotoviti dobro počutje posameznikov v razmerah, ko imamo najvišjo stopnjo samomorov v OECD, ne moremo prezreti” je dejal Shim.
Preden je vlada leta 2017 zmanjšala omejitev delovnega časa, je zaradi preobremenjenosti umrlo na stotine ljudi. Tudi ko je bila omejitev zmanjšana na 52 ur, so primeri “gwaros” še naprej polnili naslovnice. Leta 2020 so sindikati povedali, da je zaradi preobremenjenosti umrlo 14 dostavljavcev. Dostavljavci so, da bi ohranili državo na vrhuncu pandemije covida-19 žrtvovali svoje duševno zdravje in dobro počutje.
vir Foto: Pexels